Le Bateau-Lavoir je legendarna rezidenca umetnikov na Montmartru, meka umetniškega ustvarjanja in srečevanj, ki je v svojem času močno vplivala na zgodovinoumetnosti v 20. stoletju.
Od leta 1904 so se v skromnih, a navdihujočih ateljejih družili francoski in mednarodni slikarji, pesniki in kiparji ter oblikovali gibanja, kot sta fauvizem in kubizem.
Prvotno ta kraj še ni nosil tega zgovornega imena, dokler se ni proti koncu 19. stoletja zapuščena tovarna klavirjev na pobočju Montmartra spremenila v stanovanjsko naselje umetnikov. Stavba iz lesa in opeke, zgrajena na strmem pobočju, ima posebno konfiguracijo: sprednja fasada na trgu gleda na pritličje, medtem ko se na zadnji strani stavbe zaradi padca terena razkriva več nadstropij.
Prvotno se je imenoval Maison du Trappeur, nato pa je dobil vzdevekBateau-Lavoir, verjetno po pesniku Maxu Jacobu. Izraz"čoln"spominja na ozke prehode in dolg tloris, podoben pralnicam na Seni,"pralnica"pa na špartanski način življenja in dejstvo, da je bila za 25 stanovalcev na voljo le ena vodna točka.
Ateljeji so bili primitivni: pozimi hladni, poleti zadušljivi, pogosto brez plina ali elektrike, z lesenimi pregradami, ki so prepuščale zvok, in vlago, ki je spodbujala nastanek plesni. Umetniki živijo z zelo majhnimi sredstvi, vendar si med seboj pomagajo, delijo si prostor, opremo in včasih tudi tisto malo udobja, ki je na voljo.
V letih po prehodu v 20. stoletje je Bateau-Lavoir gostil umetnike iz Francije, Italije in Španije, ki jih je pritegniloživahno življenje na Montmartru. Med prvimi se je tam leta 1892 naselil slikar Maxime Maufra. Kmalu zatem so prišli slikarji, kot so Ardengo Soffici, Paco Durrio, Modigliani, Kees van Dongen in Juan Gris. Leta 1904 se je tja preselil Pablo Picasso in ostal do leta 1909, čeprav je imel tam atelje do leta 1912. Tu je razvijal svoje rožnato obdobje in eksperimente, predvsem pa so nastala nekatera temeljna dela kubizma, kot so Les Demoiselles d'Avignon.
Skozi te delavnice so redno hodili tudiGuillaume Apollinaire, Max Jacob in Georges Braque, kjer so razprave, branja in improvizirane večerje ustvarjale edinstveno vzdušje. Znana anekdota: leta 1908 je bil tu organiziran banket v čast Douanieru Rousseauju. Stene so bile obložene z draperijami, razpoloženje je bilo optimistično, umetniki so okrasili atelje, Picasso mu je podaril portret in zabava je trajala do zgodnjih jutranjih ur.
Z začetkom prve svetovne vojne je Montmartre izgubil del svojega umetniškega vpliva in se preselil v druge četrti, kot je Montparnasse. Bateau-Lavoir je kljub svojemu slovesu zapustilo veliko prebivalcev, njegovi ateljeji pa so včasih ostali zapuščeni ali nezasedeni.
Leta 1969 je bila stavba uvrščena na seznam zgodovinskih spomenikov, tik preden je požar maja 1970 uničil prvotno leseno konstrukcijo in pustil nedotaknjeno le pročelje. Leta 1978 jearhitekt Claude Charpentier stavbo obnovil skoraj v enaki obliki, tokrat iz betona, pri čemer je ohranil prvotno postavitev 25 zastekljenih delavnic s pogledom na vrt Burq na zadnji strani.
Danes v teh ateljejih delajo sodobni umetniki, slikarji in fotografi. Bateau-Lavoir je dejansko ohranil svoj sloves, vendar ne kot stalni dom umetnikov, kot je bil takrat, temveč kot močan simbol umetniškega Pariza, ki se nadaljuje vse do danes. In čeprav v ateljeje ne morete prosto vstopiti, kraj ostaja pomembna postojanka na vsakem sprehodu po Montmartru in vidno pričevanje osodobni umetnosti.
Legendarni naslovi in zgodovinske znamenitosti umetniškega in boemskega Montmartra
Montmartre, ki leži na pariških vzpetinah, je bil v 19. in 20. stoletju srce umetniške boheme. Slikarji, pesniki in kantavtorji so tam svobodno živeli med kabareti, ateljeji in strmimi uličicami ter pustili večni pečat v duši prestolnice. [Preberi več]
Mesto
Le Bateau Lavoir
8, Rue Garreau
75018 Paris 18
Legendarni naslovi in zgodovinske znamenitosti umetniškega in boemskega Montmartra
