V pariških vrtovih se zdi, da določeni elementi okolice kar obstajajo od nekdaj... To velja za te zelene stole, ki jih premikamo po soncu, senci ali med postankom ob ribniku. Najprej so bile povezane z jardin du Luxembourg v kolektivni domišljiji, danes pa jih najdemo v več pariških vrtovih, zlasti pri Tuilernah. A kakšna je njihova zgodovina? Ta sega v leto 1923, ko je bil zasnovan nov model sedeža, da bi nadomestil pohištvo težje in manj praktične izvedbe. Z lahkoto jih je premikati, ti stoli obiskovalcem namreč prispevajo k, v javnem prostoru, neobičajno dolgousto svobodi pri uporabi prostora.
Pred nastankom so bili vrtovi med drugim opremljeni s stoli iz litega železa in lesa, težji in manj premični za premikanje. Na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja si SENAT, ki upravlja Luksemburški vrt, prizadeva posodobiti to opremo. Razvit je popolnoma kovinski model, ki naj bi bil bolj trden, lažji in lažje pospravljen. Njegova glavna prednost ostaja mobilnost: vsak obiskovalec lahko izbere svoje mesto in svojo stol premakne čez dan.
Skozi desetletja se silhueta teh stolov ni bistveno spremenila. Zadaj z lamelami iz kovine, njihova tanka konstrukcija in zelena barva so postali prepoznavni znaki rednih obiskovalcev pariskih vrtov. Leta 2004 je ta model navdihnil tudi oblikovalca Frédéric Sofia, ki je za Fermob ustvaril sodobno različico poimenovano Luxembourg. Lažji in izdelan iz aluminija, ohranja linije zgodovinskega pohištva in ga danes najdemo na številnih terasah ter v zasebnih vrtovih.
Zelene stole še danes spremljajo najpreprostejše potrebe pariških vrtov: branje, pogovor, opazovanje mimoidočih ali počitek med dvema sprehodoma. Njihova zgodovina nas predvsem spominja na to, da predmet, zasnovan z mislijo na praktičnost, lahko na koncu postane trajna referenčna točka pariške krajine.
Ta stran lahko vsebuje elemente, ki jih podpira umetna inteligenca, več informacij tukaj.
